ZA Arbitražni spoRAZUM! na Koroškem in Piranu!

Smo na pragu rešitve mejnega vprašanja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki že več kot 18 let obremenjuje medsosedske, gospodarske in politične odnose med državama.

Pred nami je pomembna odločitev, zato Vas vljudno vabimo na pogovor, na katerem se bosta z Vami o pričakovanjih in argumentih pogovarjala

ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs (Zares)

in 23. maj 2010 ob 9:38

Ob teh Krivičevih argumentih je alternativa sporazumu za uresničitev sanj opozicije lahko samo vojna.

Morala tudi te zgodbe je pa ta, da lahko voditelji nikogaršnje države zakockajo po nemarnem tudi meje njenega teritorija, z brezglavim zadolževanjem pa tudi kar cel teritorij.

Štiri velike (samo)prevare nasprotnikov sporazuma

Prav rad ustrežem dr. Petru Stariču, ki ga je presenetila moja navedba, da je Slovenija že l. 1947, 1954 in 1991 »sama odstopila savudrijski del piranske občine Hrvaški«, in me sprašuje, »kdo so bili tisti, ki so te papirje podpisali in zakaj smo o zadevi izvedeli šele sedaj in ne že takrat, ko so jih pripravljali«.

Sam sem o tem javno prvič pisal (prav tako na mnenjski strani Dela v članku »Z ‘domoljubno’ retoriko se meddržavni spori žal ne dajo rešiti«) že konec oktobra lani, takoj ko sem za ta dejstva zvedel – zakaj so o tem skoraj vsi drugi molčali in molčijo še danes, pa je treba vprašati njih in ne mene.

Že takrat sem o tem napisal med drugim tole: »Nikakršnega dvoma seveda ni, da je bilo vse to dolga stoletja del piranske občine – žal pa prav tako ni nikakršnega dvoma o tem, da se je Slovenija temu ozemlju (razen morda tistim štirim zaselkom) sama odpovedala v prid Hrvaški. Že izgovarjanje, da je to naredila ‘komunistična’ oblast, nam pred arbitri ne bi prav nič pomagalo – toda stvar je še hujša: to povojno dejansko razmejitev na kopnem je potrdila tudi nova, demokratična Slovenija ob svoji osamosvojitvi, z listino ustavne veljave, sprejeto v parlamentu 25. junija 1991 pod Bučarjevim predsedovanjem. … Mi pa smo l. 1991 zadnjo priložnost, da bi ozemlje, ki bi nam zagotavljalo ohranitev nadzora nad celotnim Piranskim zalivom, razglasili vsaj za sporno, zamudili.«

Ko sem to sedaj še enkrat objavil, se je vsaj dr. Bučarju – vse priznanje mu za to! – razvezal jezik in je v intervjuju v Dnevnikovem Objektivu 15. maja rekel naslednje: »Zdaj se bahamo, da naša temeljna ustavna listina pravi to in to. Toda tudi javno si upam reči, da je temeljna listina največja ‘posranija’, ki smo jo kdaj naredili v Demosu.« In sicer zato, »ker smo rekli, z veliko mero naivnosti, da veljajo meje na dan 25. junija 1991«. S tem je seveda potrdil mojo tezo, da smo to kopensko mejo s Hrvaško (brez Savudrije) takrat potrdili celo z aktom ustavne veljave. Dr. Starič, ki hoče videti akte in podpise, si lahko oboje, ta ustavni akt in Bučarjev podpis pod njim, ogleda npr. v Uradnem listu.

Kdo je pol stoletja prej sprejemal in podpisoval akte, ki so to mejo že takrat zakoličili, čeprav je veljavno ustavnopravno potrditev dobila šele l. 1991, je danes manj pomembno. Zanimivo pa seveda kljub temu je, zato bom dr. Stariču in bralcem navedel, kar o tem vem.

Februarja 1947 je bil sprejet dogovor Pokrajinskega NOO za Slovensko Primorje in Trst, Oblastnega NO za Hrvaško Istro in vojne uprave JA o razmejitvi po Dragonji. Temu je sledila v naslednjih letih vrsta izvedbenih aktov, po priključitvi cone B STO Jugoslaviji (1954) pa v nadaljnjih letih spet vrsta zakonov in drugih aktov, ki so urejali upravno in sodno razmejitev med Slovenijo in Hrvaško. Razen glede še danes spornih štirih zaselkov so vsi ti slovenski in hrvaški pravni akti glede poteka meje po kopnem med seboj skladni – in s TUL l. 1991 je odstop Savudrije Hrvaški dobil še svojo dotlej manjkajočo ustavnopravno potrditev. Kdor misli, da je možno kje na svetu najti arbitra, ki bi po vsem tem rekel: »Ne, to ni pravično – dajmo kar mi Sloveniji Savudrijo nazaj, čeprav se ji je sama odpovedala!«, naj pove, kje je takega arbitra možno najti. Seveda pa celo to ne bi nič pomagalo, ker bi tudi po taki »pravičnosti« kdorkoli lahko določal mejo samo s pristankom Hrvaške. Kdor misli, da bo na takšno »sojenje po pravičnosti« Hrvaška kdaj pristala, pa sanja. Ali pa naivne ljudi namenoma zavaja – kar se mi zdi bolj verjetno.

In še to: omenjeni dogovor iz l. 1947 ni temeljil samo na zgolj operativnem dogovoru med slovenskimi in hrvaškimi partizani iz februarja ali marca 1944, do kod bodo vojaško operirali eni in drugi (udeleženci in točen datum so bili že javno objavljeni), ampak tudi na stališču Znanstvenega sveta pri SNOS (in njegovega vodje dr. Zwittra) iz februarja 1944 – ker jim takrat med vojno druga dokumentacija o tem ni bila dostopna in so se glede tega zanesli na znameniti Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel iz l. 1853, kjer pa je etnična meja med Slovenci in Hrvati vrisana prav tako po Dragonji!

Kdor misli, da Hrvatje vsega tega, kar že pol leta navajam, niso že prej vedeli in da ne bodo z vsem tem nastopili pred arbitražo, je seveda skrajno naiven. Tisti politiki in pravniki, ki javnost zavajajo z iluzijami o tem, da Slovenija že od nekdaj ima teritorialni dostop do odprtega morja (v resnici ga danes nima in ga kot država ravno zaradi odpovedi savudrijski obali tudi nikoli ni imela), seveda tako naivni vendarle niso, ampak s tem branijo le svoje ozke politične interese in svoje osebne napačne presoje – in tudi zato tako krčevito nasprotujejo nepristranski arbitraži, kjer bi resnica neusmiljeno prišla na dan.

Če jim bo z zavajanjem ljudi uspelo to »nevarnost« preprečiti in bo na referendumu sporazum zavrnjen, bo Slovenija obtičala v sedanjem vsestransko slabem položaju in se iz njega še zelo dolgo sploh ne bo mogla izkopati. In ko se končno čez desetletja enkrat vendarle bo, gotovo ne bo več mogla izsiliti tako ugodnega sporazuma s Hrvaško, kot ga je lahko izsilila v lanskih povsem izjemnih okoliščinah. •

About

Your email will not be published. Name and Email fields are required.